Zdravstvena nevarnost novega virusa in spremembe v družbeno-ekonomski situaciji, ki bo okrevanju sledila, bo ženskam izstavila najvišji račun. V tem smislu je korona kriza naš neenak položaj, ki je nastal že davno pred trenutkom seljenja virusa na vse strani sveta, še bolj poglobil. Pa ne samo to, korona je pokazala na vse (prevečkrat celo namerno) spregledane mehanizme utrjevanja tega neenakega položaja in nam ponudila priložnost, da iz tega stanja izidemo z okrepljenim premislekom o pomenu zagotavljanja enakosti spolov v družbi. Pa nam bo resnično uspelo izboljšati izhodiščni položaj žensk v naslednji krizi, ali bomo tesnobno vzdušje izkoristili za to, da še odločneje zakorakamo v neke druge čase, ko je bilo življenje žensk ena sama karantena v zasebni sferi skrbi za otroke in moža?
Kdo se bori na prvih bojnih linijah?
V strahu za naše zdravje in za zdravje naših bližnjih, smo ljudje v tednih samoizolacije prišli do mnogih prosvetljenih spoznanj – kar naenkrat smo vsi postali zagovorniki storitev javnega zdravstva in veliki občudovalci zdravstvenih delavk in delavcev v naši državi. Najprej se je tako javno ploskalo zaposlenim v zdravstvenih in socialnih storitvah – pri nas je v tej panogi zaposlenih več kot 80 % žensk. 80 % žensk, ki v povprečju še vedno dosegajo 8 % manjšo plačo od njihovih moških kolegov, kadar pa se javno (skupaj s svojimi moškimi kolegi) izpostavijo in opozorijo na težke delovne razmere, neustrezne normative in prenizko plačilo za delo, ki ga uspešno opravljajo, jih kar po pravilu označimo za bogove v belem, ki jim nikoli ni dovolj. Ploskali smo 80 % ženskam, ki se virusu, v strahu pred morebitno okužbo, vsak dan izpostavljajo, ko odhajajo od doma in delajo, medtem ko se večina nas samoizolira doma. So to tiste ženske o katerih se sicer piše in govori, da so nežnješe, manj sposobne, šibkejše, manj pametne in zato tudi temu vsemu primerno manj plačane od njihovih moških kolegov? Poleg njih so našim potrebam po kvasu in toaletnemu papirju izpostavljene še delavke v trgovini – kako se obnašamo do njih, kakšno količino gneva in naših osebnih frustracij smo stresali na njih, ko so se nas one bale opozoriti na to, da je varnostna razdalja med nami premajhna ali pa, da naj pri nakupih uporabljamo rokavice? Kaj so poslušale, ko so opozarjale na to, da jih je potrebno ustrezno zaščiti? Jim bomo prikimali, ko bodo zahtevale da so za delo v izrednih pogojih, temu primerno plačane?
Ženske, ki delajo od doma in za dom
Velika skupina žensk, ki jo je situacija z boleznijo COVID-19 prizadela še bolj, so (zaposlene) ženske z otroki. Če živijo v partnerskih skupnostih obstaja velika možnost, da njihovi partnerji zaslužijo več od njih, zato so bile (zavoljo preživetja) prisiljene ostati doma in skrbeti za otroke, s čimer bodo ob del zaslužka in s tem povezano neodvisnost. Tudi, če še vedno delajo od doma, pa morajo, v veliki večini primerov, svoj čas nameniti ne le običajnemu neplačanemu delu doma, ki ga že v običajnih pogojih (ko še ni bilo razglašene pandemije in ko nas še ni skrbela gospodarska kriza, s kakršno se še nismo soočili) opravijo trikrat več od moških, temveč tudi pomoči pri šolanju na daljavo. Če so med tistimi srečnicami, ki so svojim otrokom lahko omogočile računalnik, internetno povezavo, miren kotiček za opravjanje nujnih šolskih obveznosti, se morajo še vedno posvetiti veliko večji količini kuhanja, pospravljanja in drugega gospodinjenja, ki ga preživaljanje časa izključno doma pač prinese. Če kdo iz družine zboli (tudi če za blažjo obliko bolezni COVID-19) je jasno, kdo bo za tega člana poskrbel. Kako pa je materam samohranilkam, prekerkam, tistim, ki so bile zaposlene za polovični delovni čas pa so povrhu vsega še samske in sedaj same skrbijo za otroke? Koliko zalog hrane in toaletnega papirja so si lahko pripravile one? Je za vse te ženske to res čas brezskrbnega preživljanja časa z družino, kuhanja, pospravljanja in neskončne družinske ljubezni? Ali pa bodo v dneh in tednih, ki so pred nami v resnici nemara izgubile vse svoje prihranke in s tem tudi vsaj ekonomsko svobodo, ki si jo v letih poprej težko priborile. In njihovi pogledi in njihove želje, cilji, ki so obstajali še pred mesecema in načrti – na kateri tir bodo prestavljeni? Spet, za koliko časa?
Od nasilja do splava
A pravzaprav je danes, ko preživljamo že četrti teden karantene, najhuje neki drugi skupini žensk. V resnici ne vemo koliko jih je, žensk, ki te dni preživlja v strahu; koliko jih je (nekatere imajo tudi otroke) zaprtih v karanteno z nasilnimi partnerji, ki se z naraščanjem tesnobe in negotovosti, spopadajo na popolnoma neprimeren način – z grožnjami in vsemi vrstami zlorab od psihičnih, do fizičnih. Iz vseh držav so v minulih dneh že poročali o tragičnih koncih nasilja nad ženskami, pa o naraščanju klicev žensk in tudi otrok na brezplačne svetovalne številke, a kot so opozarjali strokovnjaki, kličejo predvsem ženske, ki so v programe pomoči že zajete. V Sloveniji zaenkrat nevladne organizacije, ob prikimavanju policije, poročaju o zmanjševanju števila klicev na pomoč, ki pa bi nas moralo še bolj skrbeti – očitno so ženske v taki stiski, da klica, brez da se potisnejo v še večjo nevarnost, ne morejo opraviti. Kaj se torej v zaprtih domovih dogaja s tistimi, ki pomoči še nikoli niso poiskale ali pa s tistimi, ki morda v teh dneh nasilje doživljajo prvič? Da moramo biti odgovorni, misliti tudi na druge in ostati doma smo v teh dneh najbrž največkrat slišali. Zavejmo se v teh dneh, ko napol slišimo in vidimo, da se z ženskami ravna surovo, tudi naše odgovornosti pri ohranjanju družbe, ki je nasilje nad ženskami tako normalizirala, da skuša poudarjanje nevarnosti karantene za ženske prikazati kot popolnoma postransko vprašanje. Pa to seveda ni – vse to zaradi česar smo ženske žrtve te krize, tudi če se virusa nikoli ne bomo nalezle, ni feministična kaprica ali izmišljotina, to je strukturno dejstvo. Ko opazujemo pritlehne poskuse nekaterih ameriških zveznih držav, ki poskušajo pod krinko skrbi za zdravje vseh, odpovedati vse nenujne ginekološke posege – pod katere po njihovem spadajo tudi umetne prekinitve nosečnosti, se moramo zavedati, da v izrednih razmerah nastajajo politično primerna vzdušja v katerih lahko tudi v prihodnje dobro klijejo raznorazna enoumja. Ravno oteževanje pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok nam kaže, da je potrebno pred vse postaviti zagotavljanje pravic, ki ženskam omogočajo, da o svojem telesu same odločajo. Kot je pred dnevi poročala mendnarodna organizacija Marie Stopes International, ki v skoraj štiridesetih državah po vsem svetu (Avstrija, Romunija, Avstralija, Kitajska, ZDA, mnoge Afriške države itd.) ženskam omogoča osnovno reproduktivno zdravje in pravice, bomo v prihodnje, če vlade po vsem svetu dostopa do kontracepcije in abortusa ne opredelijo kot nujno dostopnih storitev, lahko 9,5 milijonom ženskam odtegnili dostop do splava, kar bi povzročilo vsaj dodatne 3 milijonov neželenih nosečnosti in milijonski porast izvajanja umetnih prekinitev nosečnosti v neustreznih in nevarnih pogojih. A vse to se ne dogaja daleč stran od nas, v nekem drugem svetu – nedavno so tudi na Poljskem, v obravnavo ponovno vložili zakon iz leta 2016, ki bi splav prepovedal tudi v dveh edinih primerih v katerih je trenutno dovoljen – v primeru posilstva in v primeru ogroženosti zdravja matere ali ploda.
V dneh ki prihajajo bodimo zato odgovorni vsi tudi tako, da aktivno pazimo, da se ženskam ne bo odvzemalo svobode, neodvisnosti in prihodnosti njihovih želja. To bo aplavz, ki si ga zaslužimo.
O avtorici: Ana Pavlič, mag. politologije
Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija in mehanizmi (re)produkcije obstoječega družbeno-političnega sistema ter neenakosti, ki iz tega izvirajo.