Ženske in suženjstvo – preteklost ali sedanjost?

Refleksija na roman Veronique Olmi z naslovom Bakhita

 

Zgodba o življenju Sudanke Bakhite s konca 19. stoletja je srhljiva – iz otroštva suženjstva postane katoliška svetnica.

 

Njene izkušnje so prvič zapisali ob koncu njenega življenja in jih naslovili »Čudovita zgodba« (itl. »Storie meravigliose«). »Čudovita« za promocijo moči Katoliške cerkve in italijanskih oblasti pri osvobajanju afriških sužnjev, a nikakor ne kot opis tistega, kar doživi Bakhita. Ukradeno, zasužnjeno otroštvo jo zaznamuje za celo življenje: brazgotine na koži, psihična zlomljenost, ponižnost in pokora. Spremljamo leta trpljenja sužnje gospodarjev v muslimanskem Sudanu, nato pa v Italiji. Po mnogih letih suženjstva pri italijanskih gospodarjih je po naključnem spletu okoliščin v katoliškem zavodu kanosijank osvobojena. Preostalo življenje preživi kot redovnica v samostanu in po smrti postane katoliška svetnica.

 

Bakhitina zgodba pa ni samo zgodba sužnje in njene poti v svobodo v začetku 20. stoletja.  Bakhitina zgodba je tudi zgodba žensk in razlik v njihovem položaju v dveh različnih okoljih – tako s kulturnega kot verskega vidika, v Sudanu in Italiji. Bakhitina zgodba je zgodba razlik v odnosu družbe do drugačnih ras. Nazadnje pa je Bakhitina zgodba tudi zgodba podobnosti med človeškimi skupnostimi. Predstavi stalnice, ki jih občuti, ne glede na to, kje živi: krutost in trpljenje ljudi, ki ne pozna meja.

 

Bakhito pri sedmih letih ugrabijo iz njene vasi Olgossa v Sudanu in zasužnjijo. Vključena je v trgovino suženjstva, ki je v Afriki cvetela konec 19. stoletja. Začetek svojega življenja v suženjstvu preživi v Sudanu, kjer se travmatične izkušnje začnejo v karavani sužnjev in na tržnicah velikih mest. S prijateljico Bino, ki je tudi sužnja, skušata pobegniti, a ju na videz dobrohotni pastir prevara in ponovno ugrabi. Skupaj z Bino tako končata najprej pri arabskemu bogatašu, kasneje pa je sama prodana turškemu generalu. Pri obeh gospodarjih izkusi stalno fizično nasilje ter izkoriščanje. Kot primer ene izmed sprevrženih skrajnosti, ki so jih deležna ta dekleta, prodana v suženjstvo, je telesno zaznamovanje. Na zahtevo žene turškega generala se njene sužnje zaznamuje z urezninami po celem telesu (tetovaže), zaradi česar najmlajša sužnja umre.

 

Pri islamskih gospodarjih je morala biti Bakhita, kot vse sužnje, ves čas gola. Prvič prejme obleko, ko jo po naključju ob vzhodu revolucije, ene izmed neštetih v Sudanu, kupi italijanski konzul v Kartumu, Signor Legnani. Ta tunika ji po dolgem času povrne upanje v njeno prihodnost[1], povrne ji najintimnejšo zasebnost, njeno telo, ki ni več predmet razpolaganja drugih: »Vrnili so ji njeno telo, ki je bilo dotlej zgolj predmet zaslužka in tolikerih nasilnih dejanj«[2]. Dejstvo, da je bila oblečena in počesana, ji je dalo občutek svobode in s tem pogum za ohranitev svojega dostojanstva[3]. Za njo je bila to nova raven spoštovanja, brez primere v minulem življenju pod suženjskimi gospodarji.

 

Z italijanskim konzulom Legnanijem se kasneje pripelje v Italijo, kjer kljub obljubam ni osvobojena, temveč podarjena kot služkinja družini njegovih prijateljev Michielli. Tu Bakhita občuti predvsem psihične okove suženjstva, ki ji ne dopuščajo, da sama odloča o svoji usodi, gibanju ali nastanitvi. Bakhita se tega obdobja vseeno spominja v pozitivni luči. Pri  družini je vzgojila njihovo hčer Mimmino, s katero sta se navezali. Ta medčloveška vez ji je omogočila, da se je lažje prebijala skozi krivice. V Italiji je Bakhita sicer občutila številne omejitve in nepripadnost, a vendar je bila odločena, da se ne bo nikoli vrnila v Sudan in ponovno tvegala fizično izživljanje njenih gospodarjev.

 

Bakhitina življenjska zgodba je polna nečlovečnega ravnanja, ki pripelje do tega, da se ti zamajejo moralni standardi. Ko se poglabljaš v zgodbo kar naenkrat začutiš, da je suženjstvo postalo sprejemljivo, le v manj brutalni obliki. Italijanski gospodarji do Bakhite niso nasilni, z njo »boljše ravnajo«, a še vedno ni svobodna. O njeni prihodnosti odločajo drugi in njihovim zahtevam ter odločitvam se mora neprestano podrejati. Kljub zavedanju o obstoječi nepravičnosti, se mi je med branjem porajala misel, da je to ujetništvo za njo neprimerljivo boljše. Boljše ujetništvo? Absurd.

 

Bakhita veliko premišljuje o podobnostih in razlikah med svetovoma Evrope in Afrike, še posebej med položajem žensk v muslimanskem in katoliškem svetu. Takoj ob prihodu v hišo italijanskega konzula v Kartumu opazi, da so moški in ženske pomešani v hiši, da imajo ženske odkrite obraze, da vsi jedo v istih prostorih in da ima gospodar le eno ženo.[4] V Italiji lahko ženske zunaj hodijo tudi ponoči, nekatere celo same[5]. Lahko se občuti, da se Bakhiti zdi življenje Italijanke bolj svobodno in tako tudi bolj privlačno kot življenje Sudanke.

 

Poleg različnega položaja žensk, pa Bakhita opazi tudi, da je rasna sestava v Italiji mnogo bolj homogena kot v Sudanu, in s tem prinaša večjo nestrpnost ljudi do različnih ras. Njena barva kože jo vsak dan opominja, da se nikoli ne bo mogla počutiti popolnoma sprejeto v tej družbi. Prihaja iz dežele, kjer je bila le ena iz med mnogih, v Italiji pa je vedno drugačna. Včasih se je ljudje celo bojijo. Otroci verjamejo, da je žena črnega moža, pred katerim tečejo v otroški igri[6]. Bakhitina izkušnja nas opomni, kako škodljiva in rasistična je lahko nedolžna otroška igra, ki se jo nekateri otroci igrajo še danes.

 

A kljub siceršnji nagnjenosti k nestrpnosti do drugačnih, se je ljudje v Italiji v vsakem mestu, kjer ostane dlje časa, navadijo in jo kmalu vzljubijo. Njena odprta in dobrohotna osebnost premaga večino hudo zakoreninjenih stereotipov. Zagotovo pa ji pomaga to, da je sprejela katoliško vero, in je vsaj v tem pogledu mnogim Italijanom enaka.

 

Ne glede na razlike med življenjem v Italiji in Sudanu, nas Bakhita opominja tudi na nekatere stalnosti v človeški družbi, kot so nemir, trpljenje in človeška surovost.[7] »V vseh dolgih letih njenega življenja jo je pot vodila skozi mnoge dežele, a povsod je videla eno in isto krajino, krajino izgubljenih ljudi, mater, oropanih otrok, in otrok, oropanih nedolžnosti.«[8] Ko vidi v verige vklenjega kmeta v Italiji[9] se spomni suženjstva v Sudanu in ugotovi, da tudi v Italiji ljudje ne morejo ubežati trpljenju in okrutnostim družbe. Ob tem se spomni, da je še vedno tudi sama ujetnica, čeprav jo fizično več ne zlorabljajo. Je danes še vedno enako? Je edina stalnica med različnimi družbami na svetu krutost ljudi? Je res le trpljenje in zloraba ljudi tisto, kar je zagotovljeno v vsaki človeški skupnosti?

 

Želela bi verjeti, da bi bil Bakhitin zaključek o skupni značilnosti družb po svetu drugačen, če bi prišla v Evropo po drugi svetovni vojni. V času, ko so se začeli oblikovati standardi temeljnih človekovih pravic, med njimi seveda tudi prepoved suženjstva[10]. Čeprav menim, da je sprejetje dokumentov o človekovih pravicah bistveno, seveda še vedno sam dokument ne prepreči trpljenja in izkoriščanja ljudi. Le med kratkim sprehodom po mestu, tudi Ljubljani, vidimo, da nekateri izpadejo iz družbe in težko dosežejo dostojno življenje tudi v razvitem svetu.

 

Mednarodno sodelovanje na področju varovanja in zagotavljanja človekovih pravic je omogočilo pomembne premike proti bolj pravičnem globalnem sistemu, pa četudi le z načelnimi usmeritvami držav proti kršitvam. V prihodnosti moramo stremeti k vse bolj konkretnim spremembam. Le tako bodo lahko življenja, prežeta s kršitvami temeljnih pravic in neenakostjo (tudi spolno), kot je bilo Bakhitino, le še žalosten spomin našega razvoja in ne resničnost, ki jo živimo.

 

 


 

O avtorici: Lucija Tacer, dip. ekon. in pol.

 

Lucija Tacer je študentka Pravne fakultete in ima diplomo iz ekonomije in politologije iz Univerze Vanderbilt. Posebej jo zanima delo na področju enakosti spolov in vloga zakonodaje pri uresničevanju teh ciljev. Kot gostujoča kolumnistka se je Inštitutu za proučevanje enakosti spolov pridružila v letu 2019.

 

 

 

 

 

 


[1] Olmi 2019, str. 156.

[2] Ibidem.

[3] Olmi 2019, str. 169.

[4] Olmi 2019, str. 162.

[5] Olmi 2019, str. 188.

[6] Olmi 2019, str. 400.

[7] Olmi 2019, str. 202 & str. 374.

[8] Olmi 2019, str 423.

[9] Olmi 2019, str. 202.

[10] Splošna deklaracija človekovih pravic, 4. člen.