Pred dobrimi dvestotimi leti se je rodil človek, ki je prvi napisal algoritem za strojno procesiranje. Ta človek je bila ženska. Augusta Ada King, bolj znana pod vzdevkom Ada Lovelace, ki je v svojem kratkem življenju (rodila se je 10. 12. 1815 in umrla 27. 11. 1852) s svojim delom omogočila nastanek vizij, ki danes omogočajo obstoj računalniške tehnologije kot jo poznamo. Ada Lovelace je med letoma 1842 in 1843 v angleščino prevedla članek italijanskega matematika Luigija Menabrea o “analitičnem stroju”, ki si ga je sicer zamislil Charles Babbage, in ki sicer velja tudi za opis prvega računalnika na svetu, ter ob stran zapisovala lastne zapiske in vtise, ki so se kasneje pokazali kot ključni vir za nastanek prvega računalniškega programa. Njen prevedeni članek, dopolnjen z njenimi opombami, je bil po obsegu kar trikrat daljši od izvirnika. Kljub temu, da je Babbage s svojimi sodelavci že prej pripravljal programe za svoj analitični stroj, so Adini zapisi ponudili najbolj dodelane in celovite opise algoritmov, zakodiranih za procesiranje v stroju, skupaj z njenimi vizionarskimi razmišljanji o možnostih prihodnje uporabe tega stroja z manipulacijo simbolov in ustvarjanjem glasbe. Dediščini in zgodovinskemu pomenu njenega dela navkljub, je njena prepoznavnost, še posebej če jo primerjamo s splošno prepoznavnostjo njenega očeta, Lorda Byrona, zelo majhna.
Adi je njen sodelavec Charles Babbage “polaskal” z besedami Čarovnica števil. Vstopanje žensk v svet tehnologije in znanosti je bilo v tistem času res pogumno, izstopajoče dejanje, ki je (po mnenju moških) od žensk bržkone zahtevalo tudi nekaj čarovniške prakse. Spomnimo se denimo, da je bila ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja kot edina slovanska univerza v Habsburški monarhiji, ki je bila odprta tudi za ženske, Karlova univerza v Pragi. Danes, ko so ženskam omogočeni enaki vstopni pogoji za izbiro katerekoli študijske smeri pa se srečujemo z ostanki (pra)starih stereotipov, prepričanj in pripisovanj kulturnih pomenov, ki ženskega mesta v okolju informacijsko-komunikacijske tehnologije ne vidijo. O tem pričajo vsakoletni podatki Statističnega urada o spolni zastopanosti študija tehnike, tehnologije, gradbeništva in IKT, ki predstavljajo študijske smeri, kjer več kot tri četrtine vpisanih mest zasedajo moški študenti (SURS, 2018a). Druga plat tega problema je seveda nad-zastopanost študentk na študijskih smereh kot so izobraževalne znanosti, izobraževanje učiteljev, zdravstvo in socialno varstvo, kar omogoča popolno sklenitev kroga v katerem tehnologija ostaja moškega spola. Večji del človeške zgodovine zahodnega sveta je namreč minil v (bolj ali manj) tihem sprejemanju (bolj ali manj (ne)zavednega) pripisovanja določenih karakteristik moškemu oziroma ženskemu spolu. V tem kontekstu je področje tehnologije omogočilo tako rekoč moško igrišče par excellance, saj je le-to tradicionalno (p)ostalo povezano s pojmi racionalnosti, učinkovitosti in razvitosti ki sovpadajo z lastnostmi, ki se sicer pripisujejo moškemu spolu.
“Dominanten moški diskurz v javnem življenju se prenaša na vzorce delovanja v zasebni sferi večinoma na škodo ženskega spola. Posplošitve, kot so npr. prevladujoče nezanimanje ženskega dela populacije za moderne tehnologije ali celo gojenje stališča in ideje o t. i. “tehno-fobiji” žensk, so zgolj izmikanje pred resnično podobo, ki vsekakor ni tako enolična in preprosta, kot jo nekateri želijo prikazati” (Oblak, 1997, str. 677). Neenakomerna zastopanost žensk na trgu dela, ki se ukvarja z informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami je tako kompleksno vprašanje in problematika, ki ima izvor v dolgi zgodovini specifičnega razumevanja žensk, njihove (domnevne) narave in normalnih pričakovanj ki jih je družba o njih gojila in s tem tako in zato omejevala njihove poklicne možnosti in je problematika, ki kot svojo posledico še danes kaže tudi grozljivo sliko nizkega zaposlovanja žensk in neenakega prejemanja plačila na področju (informacijske) tehnologije.
“Zaradi poklicne stereotipnosti, ki je le ena izmed posledic dvojne socializacije in inkulturacije v družbi večino poklicev vnaprej privzamemo za ženske ali moške, zelo redko pa za možno obojespolne” (Oblak, 1998, str. 7). Podatki ki jih je 6. 3. 2014 ob objavi sporočila za medije “Tehnologija je preveč pomembna, da bi jo prepustili moškim”, izdala Evropska komisija so sledeči: “Samo 9 % evropskih razvijalcev aplikacij je žensk. Samo 19 % vodij na področju IKT je žensk (v drugih storitvenih sektorjih jih je 45 %). Samo 19 % podjetnikov na področju IKT je žensk (v drugih storitvenih sektorjih jih je 54 %). Ženske predstavljajo manj kot 30 % delovne sile na področju IKT. Število diplomantk na področju računalništva upada (3 % diplomantk v primerjavi z 10 % diplomantov)” (Evropska komisija, 2014). Podobne rezultate lahko najdemo tudi za razmere v Sloveniji že če samo statistično primerjamo povprečno število zaposlenih moških s povprečnim številom zaposlenih žensk na področju informacijske in komunikacijske dejavnosti v prvih sedmih mesecih leta 2010 s prvimi sedmimi meseci leta 2018. Povprečno število zaposlenih v omenjenem sektorju v prvih sedmih mesecih leta 2010 je tako bilo 14.836 zaposlenih moških in 7.635 zaposlenih žensk, medtem ko lahko, po zadnjih dostopnih podatkih za zadnjih sedem mesecev leta 2018, vidimo, da je število moških zaposlenih v panogi (ki se tudi sicer hitro razvija in pridobiva na pomenu) narastlo iz prej zapisanih 14.836 na 18.098, ravno tako kot je (sicer v manjši meri) narastlo tudi število zaposlenih žensk – iz 7.635 na 8.710 zaposlenih žensk (SURS, 2018b). Slednje nam kaže, da število zaposlenih posameznic v sektorju sicer počasi pa vendar narašča, a še vedno smo daleč od enakovredne zastopanosti obeh spolov v informacijsko-komunikacijskem sektorju. Omenjene podatke pa je potrebno brati še kot dvoje; najprej kot dokaz za kompleksnost vprašanja ženske neudeležbe v določenih poklicih in drugič, kot pomembnost javnega družbenega delovanja v smeri izgradnje javnih prostorov za žensko udejstvovanje v vseh (tradicionalno razumljenih) sektorjih in prostorih.
Odnos med okoljem (v katerem nastajajo in se vzdržujejo) določene predstave in tehnologijo je torej kompleksen, zato moramo pri razmišljanju o njem paziti, da ne zapademo v past slepih (a enostavnih in hitrih) kritik, ki pa s svojo prazno vsebino zgolj pomagajo ohranjati status quo, ki bi ga namesto tega morale poskušati reflektirati in spreminjati. “Način, kako razumemo odnos med tehnologijo in okoljem, ima pomembne implikacije za razumevanje razlik med spoloma pri vzpostavljanju diferenciranih odnosov do tehnologije. Redukcija v pojasnjevanju vzrokov hierarhiziacije se kaže v naslednjih primerih: 1) ko se spol razume kot dana in nespremenljiva družbena kategorija, 2) ko se tehnologijo razlaga kot izvorno in dokončno moško aktivnost in 3) ko se okolje razume kot statičen prostor patriarhalnih odnosov” (Oblak, 1998, str. 5). Ker gre pri gospodarskem sektorju informacijsko-komunikacijskih tehnologij za izjemno hitro rastoč trg dela, ki vsako leto generira 120.000 novih delovnih mest (in je na primer v letu 2014, predstavljal kar 4,2 % BDP celotne EU) in ker napovedi pravijo, da bi naj sektor do leta 2020 potreboval 900.000 usposobljenih delavcev in delavk, je izjemno pomembno da se ob reflektiranju položaja žensk v tehnologiji naslavlja še širše področje enakosti spolov (v tem konkretnem primeru udeležbe ženskega spola) znotraj tega sektorja. Podatki s katerimi je Evropski parlament ob obeleženju letošnjega mednarodnega dneva žensk še posebej poudaril pomen žensk v digitalnem svetu, so povedni sami zase, saj kažejo, da je bilo leta 2015 na ravni celotne EU samo 17,2 % študentk IKT-ja, leto kasneje (2016) jih je zgolj 16,7 % delovalo na delovnem mestu specialistik za področje IKT-ja (spomnimo, primerjalni podatki za Slovenijo so na tem področju še nižji), njihova povprečna plača pa je bila skoraj 19 % nižja od moške povprečne plače v tem sektorju (Evropski Parlament, 2018). Zgodovina nas je že prevečkrat naučila, da je izostanek žensk iz študija in kasnejšega delovanja na določenih področjih slab rezultat za demokratičnost neke družbe, ki bo lahko preživela zgolj na temelju enakosti spolov.
O avtorici: Ana Pavlič
Ana Pavlič je magistrica politologije in doktorska študentka Fakultete za družbene vede. Magistrirala je iz detekcije in analize (političnih) imaginarijev v delih Ivana Cankarja, diplomirala pa iz političnosti patološkega narcisa. V doktorski disertaciji namerava popisati sodobno slovensko politično mitologijo, kar obenem predstavlja tudi nekakšen presek njenih glavnih raziskovalnih zanimanj, ki so mitologija, ideologija, (re)produkcija oblastniških razmerij in družbena konstrukcija naravnega in normalnega.
Literatura
Evropska komisija. (2014). “Tehnologija je preveč pomembna, da bi jo prepustili moškim!“ 6. marec. Dostopno prek http://europa.eu/rapid/press-release_IP-14-223_sl.htm.
Evropski Parlament. (2018). Okrepiti vlogo žensk v IKT in odpraviti razlike v plačilu. 8. marec. Dostopno prek http://www.europarl.europa.eu/news/sl/headlines/society/20180301STO98927/okrepiti-vlogo-zensk-v-ikt-in-odpraviti-razlike-v-placilu.
Oblak, T. (1997). Konstrukcija spolne razlike: uporaba tehnologije in spol v zasebni sferi. Teorija in praksa 1 (1): 676–690.
—- (1998). Miti v slikah in podatkih: moderna tehnologija skozi žensko in moško optiko? Dostopno prek http://uploadi.www.ris.org/editor/1225186480miti.pdf.
Statistični urad Republike Slovenije. [SURS]. (2018a). Število študentov še naprej upada in je tudi v 2017/18 nižje kot v prejšnjem študijskem letu. Dostopno prek https://www.stat.si/StatWeb/News/Index/7433.
—- (2018b). Delovno aktivno prebivalstvo po skupinah poklicev (SKP-08) in spolu, Slovenija, letno. Dostopno prek https://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/varval.asp?ma=0764803S&ti=&path=../Database/Dem_soc/07_trg_dela/06_akt_preb_reg_viri_strukturni/05_07648_del_aktivni_poklic/&lang=2.
Prispevek je del projekta “Let’s Head Private: Gender Equality Mainstreaming of Slovenia’s Private Sector”, ki ga podpirata U.S. Embassy Ljubljana in Združenje Manager.
