V času, ko smo priča mnogim notranjim in mednarodnim oboroženim konfliktom, se pogosto sprašujemo kako izboljšati varnost v družbi, kako učinkoviteje reševati konflikte in nenazadnje, kako doseči dolgotrajni mir. Vse več podatkov priča o tem, da je mir bolj verjeten v družbah, v katerih je stopnja vključenosti žensk višja in kjer ženske vplivajo na odločanje.
Tekom zadnjega desetletja se je število oboroženih spopadov povečevalo, pojavile so se nove oblike konfliktov, tarče vojskujočih strani pa vse bolj postajajo civilisti. Stopnja nasilja, preganjanja in (prisilnih) svetovnih razselitev, ki so posledica konfliktov, je dosegla najvišjo raven, ki je bila kadar koli zabeležena. Tako je bilo leta 2017 iz svojih domov v povprečju prisilno pregnanih več kot 44 tisoč ljudi dnevno, skupno je bilo na svetu kot posledica preganjanja, konfliktov, nasilja ali hudih kršitev človekovih pravic razseljenih rekordnih 68,5 milijonov ljudi, od tega jih 25,4 milijona predstavlja begunce, pregnane izven meja svojih držav (UNHCR 2018). Nadalje empirične analize zadnjih osmih desetletij mednarodnih kriz kažejo, da se konflikti v prizadetih državah ponavljajo, prizadevanja za mir so mnogokrat uspešna le kratkoročno, na dolgi rok pa žal neuspešna.
Našteta dejstva izpostavljajo potrebo po novih in inkluzivnih pristopih k reševanju konfliktov ter zagotavljanju stabilnosti in miru. Marie O’Reilly je v poročilu iz leta 2015 pokazala, da ima vključevanje žensk pozitivne učinke na preprečevanje konfliktov, ustvarjanje miru in vzdrževanje varnosti po koncu vojn. Znani so nam pozitivni učinki participacije žensk na področju mednarodnega razvoja, predvsem preko spreminjanja dela vlad, humanitarnih organizacij in donatorjev, na področju miru in varnosti pa so ženske še zmeraj v veliki meri izključene iz postopkov odločanja. Čeprav smo v zadnjih dveh desetletjih priča mnogim pozivom k vključevanju žensk tudi na tem področju, so spremembe zelo počasne. Ženske so na primer predstavljale le dva odstotka vseh mediatorjev in devet odstotkov vseh pogajalcev v uradnih mirovnih pogajanjih med leti 1992 in 2011 (UN Women 2012, 3).
Kljub temu, da vplivi participacije žensk na mir in varnost še niso dodobra raziskani, je mogoče izpostaviti nekatere pozitivne učinke vključenosti žensk v odločanje ter mirovne procese. Obstajajo številni dokazi, da sta krepitev vloge žensk in enakost spolov povezani z mirom in stabilnostjo. O’Reilly (2015, 4, 11) na podlagi študije pravi, da je za tiste države, v katerih so ženske bolj opolnomočene v različnih sferah življenja, manj verjetno, da bo njihova stopnja kriminala in nasilja visoka, da bodo šle v vojno z drugimi državami ali da bodo v mednarodni skupnosti zavzemale slab položaj. Natančna vzročna povezava še ni jasna, vendar pa O’Reilly trdi celo, da je enakost spolov boljši pokazatelj miroljubnosti države kot so na primer stopnja demokratičnosti, BDP ali religija. Tako zatrjuje, da je participacija žensk napovedovalec miru, neenakost spolov pa napovedovalec nasilja in konfliktov. V času študije se je od sedemnajstih držav, ki so se nahajale na dnu SIGI indeksa Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (Organisation for Economic Co-operation and Development – OECD), ki meri diskriminacijo spolov, kar štirinajst držav v zadnjih dveh desetletjih soočilo s konfliktom (SIGI 2018).
Vključenost žensk je izrednega pomena tudi v primerih, kadar pride do oboroženega konflikta. Študija 40 mirovnih procesov v 35 državah v zadnjih treh desetletjih je pokazala, da so možnosti za dosego mirovnega sporazuma veliko večje, kadar v pogajanjih sodelujejo tudi ženske, prav tako pa je večji tudi delež implementacije teh sporazumov. Statistični podatki nadalje pričajo o večjih možnostih za vzdržnost miru, kadar ženske sodelujejo v mirovnih procesih. Poleg tega pa po uradnem koncu vojne politična in družbena participacija žensk prispeva k boljši post-konfliktni obnovi, manjšim možnostim za ponovitev konflikta in posledično trajnosti miru. Med dejavniki, pomembnimi za vzdržnost in trajnost miru so tako na primer večja zastopanost žensk v nacionalnih parlamentih, višja pismenost žensk ter večja civilnodružbena participacija žensk (O’Reilly 2015, 6, 10).
Zakaj je temu tako?
Zmotno bi bilo seveda misliti, da ženske na področju miru in varnosti – ali kateremkoli drugem področju – predstavljajo enotno homogeno skupnost, ki se do problemov in rešitev opredeljuje zmeraj enako. Ženske tudi v času konflikta zavzemajo različne vloge, vse od političnih svetovalk, mirovnic in mediatork, pa do žrtev in storilk. Vendar pa v povprečju ženske doživljajo oborožene konflikte drugače od moških. Moški še zmeraj predstavljajo večino borcev in smrtnih žrtev tekom bojev, medtem ko je za ženske manj verjetno, da se bodo pridružile vojskujočim, a predstavljajo veliko večji delež žrtev stranskih učinkov vojne – kršitev človekovih pravic, širjenja nalezljivih bolezni, gospodarskega opustošenja in zloma družbenega reda (Kuehnast, de Jonge Oudraat in Hernes 2011).
Po mnenju O’Reilly (2015, 8) je verjetno ravno zaradi tega njihov pristop k izgradnji in vzdrževanju miru velikokrat drugačen. Zaradi teh edinstvenih izkušenj med vojno imajo ženske v času mirovnih pogajanj drugačne prioritete. Pogosto njihov spekter obravnavnih vprašanj presega le vojaško akcijo, moč in ozemlje, ter v obzir jemlje tudi socialne in humanitarne potrebe, ponovno integracijo v družbo, razvoj, varstvo človekovih pravic, izobraževanje ter zastopstvo vseh deležnikov in skupin v predstavniških telesih. V času politične tranzicije v Afganistanu leta 2003 in 2004 so se tako na primer ženske v ustavni skupščini zavzemale za pravice invalidov ter podprle prizadevanja uzbeške manjšine za pridobitev uradnega priznanja za svoj jezik (Whitman in Gomez 2009, 14). V pogajanjih, ki so vodila k podpisu mirovnega sporazuma o Darfurju v Sudanu, pa so si ženske delegatke prizadevale za prej zanemarjene predpise o varnosti notranje razseljenih oseb in beguncev, prehranski varnosti ter nasilju na podlagi spola (Page, Whitman in Anderson 2009, 16). Takšen pristop pomaga družbam pri spravi ter pripomore k izgradnji trdnejšega miru.
Poleg tega ženske v toku mirovnega procesa pogosteje mobilizirajo raznolike družbene skupine iz različnih političnih, etničnih, verskih in kulturnih smeri. Hkrati s to horizontalno premostitvijo razlik in gradnjo mostov med različnimi skupinami, ženske večkrat uspešno premostijo tudi vertikalni razkorak med elitami in prebivalstvom, kar lahko poveča legitimnost in prispeva k daljšemu trajanju miru. Znan je primer liberijske mirovne aktivistke Leymah Gbowee, ki je krščanske in muslimanske ženske združila v mirovno gibanje liberijskih žensk. Gibanje je uspešno spravilo vojskujoče strani za pogajalsko mizo in pripomoglo h končanju uničujoče štirinajstletne liberijske državljanske vojne leta 2003. Ta zgodovinski uspeh je utrl tudi pot za izvolitev prve afriške predsednice, Ellen Johnson Sirleaf. Skupaj s slednjo ter jemensko aktivistko za človekove pravice Tawakkul Karman je Leymah prejela tudi Nobelovo nagrado za mir, in sicer za njihovo nenasilno prizadevanje za varnost žensk ter pravico žensk polno sodelovati v izgradnji miru (The Nobel Prize 2018a in 2018b). Čeprav so ženske v različnih kontekstih formirale različne mirovne koalicije, so bili podobni vzorci združitve žensk iz različnih skupin za dosego miru dokumentirani tudi v Gvatemali, Iraku, Južnem Sudanu, Keniji, Kolumbiji, Severni Irski in Somaliji (2015, 8).
Med razloge, da ženske pozitivno vplivajo na proces in rezultate mirovnih pogajanj, O’Reilly (2015, 7–9) tako uvršča njihov poudarek na dialogu, izgradnji zaupanja, mobilizaciji širokih in raznolikih koalicij, premostitvi razlik, odpiranju vprašanj, ki so ključna za vzdržnost miru ter pomenu enakosti spolov. Korelacijo med vzdržnostjo miru in participacijo žensk pa naj bi prav tako najbolje pojasnjeval njihov inkluziven pristop k vladanju in upravljanju v post-konfliktnih okoljih. Ženske se namreč v povprečju bolj zavzemajo za vključevanje prikrajšanih in manj zastopanih skupin v vse nadaljnje politične procese, za zagotovitev njihovega stalnega predstavništva v reprezentativnih telesih ter za ustavne določbe za bolj pravično in vključujočo družbo, kar pozitivno vpliva na preprečevanje konfliktov (Tamaru in O’Reilly 2018, 19–26). Jasno je, da izključevanje skupin na podlagi njihove verske, etnične ali kulturne identitete prispeva k nemirom in posledično verjetnosti za vojno, revščini in neuspehu držav ter zmanjšuje možnosti za dolgotrajni mir, zaradi česar so sodelovanje, vključevanje ter naslavljanje vzrokov konflikta in nestabilnosti ključnega pomena.
Vključevanje žensk v mirovne in varnostne procese tako ne koristi le ženskam, temveč celotnim skupnostim. Vendar pa se v mnogih družbah ženske še zmeraj soočajo s prenekaterimi izzivi in ovirami pri njihovi politični participaciji, enakopravni zastopanosti ter doseganju družbenega in političnega vpliva. Med takšne izzive in ovire spadajo diskriminacija žensk v družbi, tokenizem znotraj političnih teles, pomanjkanje spoštovanja žensk kot legitimnih političnih akterjev, percepcija, da je ženske v politiki potrebno voditi, jih usmerjati in poučevati, nasprotujoči si interesi s prevladujočimi strankami ter mnogi drugi. Za učinkovitejše reševanje konfliktov in zagotovitev trajnejšega miru nas torej čaka še veliko dela, začenši z odpravo diskriminatornih praks in percepcij, zagotovitvijo enakopravnosti spolov ter opolnomočenjem žensk.
Avtorica prispevka je naša kolumnistka Tjaša Božič.
Viri:
Kuehnast, Kathleen, Chantal de Jonge Oudraat in Helga Hernes. 2011. Women and War: Power and Protection in the 21st Century. Washington, DC: US Institute of Peace.
O’Reilly Marie. 2015. Why Women? Inclusive Security and Peaceful Societies. Washington, DC: The Institute for Inclusive Security.
Page, Michelle, Tobie Whitman in Cecilia Anderso. 2009. Strategies for Policymakers: Bringing Women into Negotiations. Washington, DC: The Institute for Inclusive Security.
SIGI – Social Institutions and Gender Index. 2018. Syrian Arab Republic. Dostopno prek: https://www.genderindex.org/country/syrian-arab-republic/ (16. avgust 2018).
Tamaru, Nanako in Marie O’Reilly. 2018. How Women Influence Constitution Making After Conflict and Unrest. Washington, DC: The Institute for Inclusive Security.
The Nobel Prize. 2018a. Leymah Gbowee. Dostopno prek: https://www.nobelprize.org/prizes/peace/2011/gbowee/auto-biography/ (16. avgust 2018).
— 2018b. The Nobel Peace Prize for 2011. Dostopno prek: https://www.nobelprize.org/prizes/peace/2011/press-release/ (16. avgust 2018).
UNHCR. 2018. Global Trends: Forced Displacement in 2014. Geneva: The UN Refugee Agency. Dostopno prek: http://www.unhcr.org/globaltrends2017/ (16. avgust 2018).
UN Women. 2012. Women’s Participation in Peace Negotiations: Connections between Presence and Influence. New York City: The United Nations Entity for Gender Equality and the Empowerment of Women. Dostopno prek: https://reliefweb.int/sites/reliefweb.int/files/resources/03AWomenPeaceNeg.pdf (16. avgust 2018).
Whitman, Tobie in Jessica Gomez. 2009. Strategies for Policymakers: Bringing Women into Government. Washington, DC: The Institute for Inclusive Security.