»Preljubi špehbombici, mati mi je dala svetovno idejo. Gremo z biciklom, se dobimo v soboto ob 13.14 v moji garaži.« Tako se glasi sporočilo Mireille drugima dekletoma, ki predstavlja začetek njihovih dolgih priprav na pot ter še daljše poti odkrivanja samih sebe.
“Tako statistike kot tudi moje lastne izkušnje kažejo, da lahko z uravnoteženimi ekipami proizvedeš tudi mnogo bolj trajnostno-vzdržne rešitve. Tudi delovno vzdušje je bolj pozitivno, saj avtomatsko gledaš na družbo kot na celoto.”
Že Mary Wollstonecraft je v 18. stoletju verjela, da je človek s podrejenostjo vsake vrste razvrednoten in da je svoboda rojstna pravica vsakega (in vsake). Verjela je v družbo enakih – ni si želela družbe, v kateri bi ženske imele moč nad moškimi, temveč družbo, v kateri bi ženske imele moč nad samimi sabo.
Zavedati se moramo, da je spletno nasilje nad ženskami ali spolno nasilje nad njimi enako in čustveno boleče kakor fizično nasilje, ter nenazadnje vodi v intenzivne občutke tesnobe, osamljenosti in predvsem osramočenosti. In prav osramočenost je tista, ki uspe žrtve spletnega nasilja in nadlegovanja pahniti v brezizhoden položaj. Na tej točki si želim, da se vsi dodobra soočimo s tem, česa je teh žensk pravzaprav sram. Sram jih je nečesa, kar jim povzročajo spletni nasilneži. Sram jih je, ker jih slednji družbi okrog njih prikazujejo kot osebe, ki v nezadostni meri sledijo družbenim normam (so preveč razgaljene, njihove gole fotografije ali posnetki zaokrožijo po spletu, se opredeljujejo do zadev, do katerih se ženske v naši družbi naj ne bi opredeljevale ipd.).
