V četrtek, 22. oktobra, smo v okviru projekta VITA (Z boljšim dušeVnIm zdravjem do večje družbene akTivAcije mladih) izvedli usposabljanje »Od učilnice do TikToka: Kdo danes oblikuje otroštvo?«, ki se ga je udeležilo kar 98 učiteljev in učiteljic posavskih šol. V ospredju so bila vprašanja, kako umetna inteligenca in digitalne tehnologije spreminjajo odraščanje mladih in vplivajo na njihovo duševno zdravje z oblikovanjem novih načinov vzpostavljanja odnosov ter iskanja podpore. Usposabljanje je bilo namenjeno tudi krepitvi praktičnih kompetenc pedagoških delavcev in delavk za prepoznavanje duševnih stisk, razumevanje vpliva družbenih pričakovanj in spolnih stereotipov ter oblikovanje vključujočih in podpornih odzivov v šolskem okolju.
Svoja strokovna znanja in izkušnje so med drugim predstavili dr. Uroš Ocepek – dr. Uki, pedagog in učitelj računalništva ter umetne inteligence, Maja Vičič Krabonja, profesorica in strokovnjakinja za vključevanje digitalnih tehnologij v pedagoško prakso, ter Julija Menoni, magistrica psihologije in svetovalka Centra Logout. Pogovor je povezal pedagoški, tehnološki in psihološki pogled na vsakdan mladih ter odprl vprašanja, kako lahko odrasli bolje razumejo njihove potrebe, prepoznajo stiske in jih podprejo pri soočanju z izzivi sodobnega odraščanja.
Ko umetna inteligenca postane sogovornik v stiski
Maja Vičič Krabonja je skozi izkušnje več kot treh desetletij dela z mladimi predstavila spremembe, ki jih opaža pri dijakih in njihovih družinah. Digitalne tehnologije danes niso več zgolj sredstvo zabave ali učenja, temveč pomemben prostor socializacije, oblikovanja identitete in iskanja odgovorov na osebna vprašanja. Razsežnost uporabe umetne inteligence je ponazorila z raziskavo, ki je zajela približno 2000 učencev in dijakov. Po predstavljenih podatkih umetne inteligence ne uporabljajo le štirje odstotki sodelujočih, zgolj 11 odstotkov pa jih je navedlo, da so se o njeni uporabi učili v šoli. Posebej zgovoren je podatek, da se 11 odstotkov mladih raje pogovarja z umetno inteligenco kot z razredničarko, staršem, prijateljem ali drugo osebo.
Julija Menoni je na podlagi svetovalnih izkušenj Centra Logout pojasnila, da se mladi na pogovorne robote obračajo tudi zaradi zdravstvenih vprašanj in čustvenih stisk, včasih sredi noči. Privlačijo jih njihova stalna dostopnost, potrpežljivost in občutek, da jih nekdo posluša brez obsojanja. Ob tem je opozorila na tveganja čustvenega navezovanja na virtualne sogovornike, ki lahko postopoma prevzemajo pomembno mesto v posameznikovem čustvenem življenju. Takšne ugotovitve odpirajo pomembno vprašanje, zakaj nekateri mladi podporo raje iščejo pri umetni inteligenci kot pri odraslih ali vrstnikih. Kot je poudarila Julija Menoni, mladi v stiski pogosto ne potrebujejo takojšnjih rešitev, temveč predvsem občutek slišanosti, razumevanja in sprejemanja. Kadar njihove težave zmanjšujemo ali razvrednotimo, lahko podporo poiščejo drugje.
Prav zato je bila ena pomembnih usmeritev usposabljanja krepitev kompetenc za vzpostavljanje zaupanja in oblikovanje podpornega prvega odziva. Za pedagoške delavce in delavke je ključno, da znajo mladim prisluhniti brez obsojanja, prepoznati njihove potrebe in ustvariti prostor, v katerem lahko varno spregovorijo o svojih težavah.
Kako prepoznati duševno stisko, tudi ko ni očitna?
Svetovalne izkušnje Centra Logout so osvetlile tudi zahtevnejše primere stisk, pri katerih se prepletajo umikanje iz šolskega okolja, porušen dnevni ritem, slabši učni uspeh, konflikti doma in zmanjševanje neposrednih socialnih stikov. Julija Menoni je opozorila tudi na težave nekaterih mladih pri soočanju s frustracijo, dolgčasom in trenutki, ko ostanejo sami s svojimi mislimi. Pri razumevanju njihovega vedenja je pomembno raziskati, katere potrebe zadovoljujejo v digitalnem okolju: potrebo po pripadnosti, druženju, potrditvi, uveljavljanju ali umiku pred vsakodnevnimi obremenitvami. Pretirana uporaba tehnologije je lahko v nekaterih primerih tudi znak širših težav, ki jih ni mogoče razumeti zgolj skozi čas, preživet pred zasloni. Usposabljanje je zato ponudilo izhodišča za krepitev sposobnosti prepoznavanja različnih, tudi manj očitnih oblik duševnih stisk. Te se namreč ne izražajo vedno kot neposredna prošnja za pomoč, temveč se lahko kažejo skozi umik, razdražljivost, jezo, perfekcionizem, pretirano prilagajanje ali navidezno nezainteresiranost.
Pri tem je pomemben tudi spolno občutljiv pristop. Družbena pričakovanja lahko vplivajo na to, kako mladi izražajo čustva in kako odrasli interpretiramo njihovo vedenje. Perfekcionizem pri dekletu lahko na primer razumemo kot prizadevnost, čeprav lahko prikriva preobremenjenost, jezo pri fantu pa kot disciplinski problem, ne da bi prepoznali morebitno stisko. Takšne predstave lahko vplivajo tudi na pripravljenost mladih, da poiščejo pomoč. Za pedagoško prakso je zato pomembna refleksija lastnih avtomatskih odzivov: katera vedenja najhitreje prepoznamo kot znake stiske, katera pri nas sprožijo empatijo in katera frustracijo ter ali bi se na enako vedenje odzvali drugače glede na spol mlade osebe.
Umetna inteligenca lahko potrjuje spolne stereotipe
Razprava je odprla tudi vprašanje vpliva digitalnih vsebin na samopodobo, odnose in duševno zdravje mladih. Julija Menoni je opozorila, da lahko sistemi umetne inteligence reproducirajo stereotipe in diskriminatorne vzorce ter utrjujejo uporabnikova obstoječa prepričanja. Omenjena so bila tudi tveganja spolno eksplicitnih vsebin, ustvarjenih z umetno inteligenco. Takšne vsebine lahko dodatno krepijo nerealistična pričakovanja glede telesnega videza, odnosov in spolnih vlog. Mladi so že sicer izpostavljeni številnim družbenim pritiskom, ki lahko vplivajo na njihovo samopodobo, občutek lastne vrednosti in duševno zdravje. Pri dekletih se ti lahko izražajo skozi pričakovanja glede videza, prilagodljivosti in družbene sprejetosti, pri fantih pa skozi pričakovanja glede moči, samozavesti in čustvene neodvisnosti. Pri tem ne gre za univerzalne razlike med spoloma, temveč za družbene vzorce, ki jih lahko digitalno okolje še dodatno utrjuje.
Pomembna kompetenca pedagoških delavcev in delavk je zato tudi prepoznavanje spolnih stereotipov in drugih škodljivih sporočil v digitalnem okolju ter spodbujanje kritičnega razmisleka o njihovem vplivu na samopodobo, odnose in vedenje mladih. Spolno občutljiv pristop pri tem ne pomeni ločevanja mladih glede na spol, temveč razumevanje različnih pritiskov, s katerimi se soočajo, in zagotavljanje enakovredne podpore vsem.
Od umetne inteligence v učilnici do praktičnih pedagoških kompetenc
Dr. Uroš Ocepek je poudaril pomen razumevanja delovanja in omejitev teh orodij ter opozoril, da prepričljiv odgovor še ne zagotavlja pravilnih ali za posameznika ustreznih informacij. Izpostavil je tudi nevarnost, da umetna inteligenca prevzame prevelik del učnega procesa, od priprave nalog do njihovega reševanja in ocenjevanja, s čimer se zmanjšuje prostor za samostojno razmišljanje in dejansko učenje. Maja Vičič Krabonja je dodatno predstavila praktičen primer vključevanja umetne inteligence v pouk, pri katerem dijaki najprej sami oblikujejo odgovore, nato jih dopolnijo z umetno inteligenco in skupaj kritično presodijo njen prispevek. Takšen pristop spodbuja samostojnost, ustvarjalnost, kritično presojo in zaupanje v lastno znanje.
Obravnavani primeri so ponudili tudi priložnost za razmislek o vsakodnevnih pedagoških situacijah, v katerih se prepletajo digitalne navade, čustvene stiske in odnosi z mladimi. Kako pristopiti k učencu, ki se vse bolj umika v digitalni svet? Kako se odzvati, ko mlad človek pove, da se o svojih težavah raje pogovarja s klepetalnikom? Kako prepoznati, da se za navidezno problematičnim vedenjem skriva potreba po podpori? Prav takšna vprašanja so pomembna za prenos strokovnih spoznanj v prakso. Pedagoški delavci in delavke pri tem ne prevzemajo vloge terapevtov, temveč krepijo sposobnosti zgodnjega prepoznavanja stisk, podporne komunikacije, zmanjševanja stigme in pravočasnega usmerjanja mladih k ustrezni strokovni pomoči.
Boljše duševno zdravje kot temelj družbene aktivacije mladih
Usposabljanje je povezalo strokovna spoznanja, praktične primere in izkušnje iz pedagoškega ter svetovalnega dela. Udeležencem in udeleženkam je ponudilo izhodišča za krepitev kompetenc na več povezanih področjih: prepoznavanje duševnih stisk, razumevanje vpliva spolnih norm in družbenih pričakovanj, oblikovanje podpornih komunikacijskih odzivov ter kritično obravnavo vpliva umetne inteligence na odraščanje mladih.
Pri tem ostaja osrednje sporočilo projekta VITA jasno: boljše duševno zdravje je pomemben temelj večje družbene vključenosti in aktivacije mladih. Mladi, ki se počutijo varne, sprejete in slišane, lažje razvijajo samozavest, izražajo svoja mnenja, vzpostavljajo odnose in aktivno sodelujejo v šolskem ter širšem družbenem življenju. Naloga odraslih pa je, da jih pri tem podpiramo – tudi z razumevanjem digitalnega sveta, v katerem danes odraščajo.
Aktivnosti projekta VITA sofinancira Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo v okviru javnega razpisa za razvoj in profesionalizacijo NVO in prostovoljstva 2025. Ta objava odraža izključno mnenja avtorja in nikakor ne predstavlja uradnega stališča Ministrstva za notranje zadeve in javno upravo.