Dober mesec nazaj, ob mednarodnem dnevu žena, je potekala IPES-ova iniciativa ‘OnZanjo‘ po vzoru globalne kampanje ‘HeForShe‘ Združenih narodov. Na spletnem portal Planet TV je takrat o vsakdanji stvarnosti slovenskih žensk javno spregovorilo približno dvajset slovenskih ‘estradnikov’. Kot velja za vsako družbeno akcijo, je njena teoretična umestitev smiselna; v pričujoči kolumni zato pišem o vlogi moških v spolni (ne)enakosti. Preprosto rečeno ima moška vloga dvojno naravo: na eni strani so moški lahko tarče družbenorazvojne pomoči, saj spolnost negativno vpliva tudi nanje; na drugi strani pa v spolni neenakosti lahko zavzemajo aktiven položaj. Tu bom obravnaval oba vidika.
Kot lahko preberete v moji zadnji kolumni Enakost ni istost, so tematike spolnosti v taki ali drugačni obliki v narodnih in mednarodnih politikah prisotne že skoraj polovico stoletja. Dobronamerno, seveda, so se večino tega časa osredotočale na neenak položaj žensk, ki so bile (in nedvomno ostajajo) neproporcionalno bolj obremenjene s pristranskimi spolnimi praksami in mišljenji (UNDP 2016:54). Večino tega časa so moški prevzemali status povzročiteljev neenakosti, in sicer predvsem zaradi svojega privilegiranega položaja v patriarhalni družbi (Kabeer 1994:53). V devetdesetih letih prejšnjega stoletja, nekako istočasno z mednarodno podporo t. i. pristopu ‘gender mainstreaming’, ki vse do danes terja naslavljanje tematik spola od sleherne družbene politike, so moški postali bolj raznolika enota obravnave (March, Smythe in Mukhopadhyay 1999:10). ‘Men-streaming’ tako postane posebna oblika integracije načela enakosti, ki se osredotoča na implicitno razumevanje moških problemov kot spolnih problemov (Correia in Bannon 2006:246). Kljub temu študije ob koncu tisočletja odkrijejo tako splošno pomanjkanje projektov za moške kot tudi ozek fokus obravnave v primarni (reprodukcijski) zdravstveni negi, družinskem načrtovanju, očetovstvu, programih osveščanja o HIV/AIDS in (spolnem) nasilju do žensk ter v družbi na splošno (Pearson 2000:44). Vse to prihaja nasproti vedno širšemu soglasju v znanosti o ključnem pomenu moških v spolni neenakosti.
Chant in Gutmann na primer izpostavita dva razloga za vključitev moških na dnevni red spolne neenakosti: (1) ker je problematičen odnos med moškimi in ženskami, manjkajoči element predstavlja več težav kot rešitev; (2) ker moški prav tako lahko nosijo negativno breme spolnosti. Med slednje lahko štejemo, recimo, marginalizacijo in negotovost mlajših moških v nižjem dohodkovnem razredu; splošno zaostajanje v izobrazbi in višjo mero brezposelnosti; ter izgubo statusa in identitete v času, ko ženske vse bolj pogosto vstopajo na trg dela in tako prevzemajo (tradicionalno moško) vlogo družinske hranilke (2002:271–2). Jacobsen k temu prišteva še naraščajoče število primerov nasilja nad moškimi in erozijo moškega človeškega kapitala zaradi bolezni, tveganj, zasvojenosti ter kompulzivnega vedenja (2006:7). Očividno ima našteto direkten učinek na moške, a tudi indirektnega na ženske: nasilje doma, psihološke zlorabe, družinski prepiri itd. Na drugi strani seveda obstajajo dobri kritični razlogi, zakaj moških ne gre pretirano vključevati v politike spolnosti: spodkopavanje feministične agende, zaseganje že tako omejenih (finančnih) sredstev in utrjevanje moškega statusa quo (Cornwall in White 2000:2–3). A moški si vendarle postopoma (ponovno) utirajo pot v ospredje.
Nov zanos začnejo dobivati že v okviru milenijskih razvojnih ciljev (2000–2015), a veliko bolj v okviru trajnostnih (2015–2030). Leta 2013 vključevanje moških najprvo okličejo za nov transformacijski razvojni program (Hendra, FitzGerald in Seymour 2013:105), leta 2014 jih podpre globalno gibanje 400 nevladnih organizacij, specializiranih za vključevanje moških v diskurze spolnosti (t. i. ‘MenEngage’), nato pa še kampanja Združenih narodov, v kateri, kot rečeno v uvodu, nastopa tudi IPES. Šele v tem času začne naraščati tudi količina financ in političnega prostora za programe za moške (Leek 2017:4). Čemu so moški tako dolgo časa ostali nevidni, kar naenkrat pa postali tako popularni? Je to morda le okus meseca, pripraven za ‘inovativne’ projektne predloge? Ali pa je morda mogoče povleči določene paralele z zgodovino vznika ženskih tematik spola? Do neke mere lahko tu res najdemo možne razlage: (1) prav kot v zgodnjih sedemdesetih letih, ko širša družbena (emancipacijska) gibanja podpro feministično agendo, moški trenutno pridobivajo na političnem zagonu z zgoraj omenjenimi kampanjami; (2) podobno kot so politično angažirane ženske na prominentnih mestih v mednarodnih organizacijah uspele usrediščiti feministične tematike, sedaj opažamo vzpon t. i. ‘moških šampionov,’ ki nagovarjajo javnost o problematikah spolne neenakosti (McIlwaine in Datta 2003:371–2). Slednji tako prevzemajo bolj aktivno vlogo – primer je tudi IPES-ova kampanja ‘OnZanjo.’
Pričakovano je pionir pričujoče strategije privatni sektor, ki dokaj hitro prepozna, da je enakost na delovnih mestih preprosto dobra za posel (Prime in Moss-Racusin 2009:4) – večina strokovne literature je zato vsaj trenutno zgoščena v menedžerski in poslovni stroki. Moški šampioni idealno zavzemajo (naj)višje položaje v podjetjih (ali družbi) in nastopajo na presečišču mentorstva, zavezništva in javnega govorništva (Wahl 2014:133). Kot nekakšni ‘agenti sprememb’ tako uporabljajo svojo kredibilnost in pozicijsko moč za razdeljevanje družbenih privilegijev in skupinskega statusa med nedominantne skupine ali za oporekanje obstoječim spolnim normam in praksam (Sawyer in Valerio 2018:3). Ženske šampionke na drugi strani ne delijo enake akademske podpore, saj jih namreč lahko taka pozicija med drugim dodatno obremeni z odgovornostjo za spremembe (in istočasno razbremeni moške), pogosto nastopa brez možnosti izbire ali pa jih še bolj odtuji od (poslovnih) okolij, v katerih dominirajo moški (de Vries 2015:23). A tudi strategija moških šampionov terja mero previdnosti glede na to, da obstaja razmeroma malo podrobnih, empiričnih raziskav, ki bi potrjevale njene blagodejne učinke (van den Brink 2015:491–2). Nadalje ima za šampione same lahko negativne posledice, kot so izguba statusa, moškega privilegija in druge družbene posledice oddaljevanja od spolnih norm (Wahl 2014:135).
Moški šampioni ne nastopajo le zavoljo žensk, ampak ozaveščajo tudi druge moške o spolnih preprekah, ki omejujejo njih. Preprosto rečeno gre tu predvsem za problematičnost t. i. oblik ‘moškosti,’ ki jih Connell deli na tri kategorije – marginalizirana, podrejena in sokriva –, ki so v določeni relaciji do četrte, hegemonistične. Za Connell moškost ni povsem identična z normami, saj jo definira kot mesto v spolnih odnosih, prakse, skozi katere moški in ženske vstopajo v to mesto, in vpliv teh praks na njihova telesa, osebnosti in kulturo (2001:6–7). Oblike moškosti tako nikakor niso homogene, saj se oblikujejo tako skozi telesa, osebna življenja kot tudi skozi kolektivne družbene prakse. Oblike moškosti se širijo preko mednarodnih trgov (kamor potemtakem prištevamo tudi neštete kanale za širjenje informacij), korporacij (in njihovih medijskih reprezentacij), institucij itd. Dalo bi se reči, da tem vladata ideologiji postkolonializma in neoliberalizma, kar pripomore h globalizaciji spola. Hegemonistična oblika je tesno povezana s tistimi, ki imajo trenutno v rokah dominantne institucije: zato je poimenovana ‘mednarodna poslovna moškost’ (Connell 1998:16). Karakterizira jo sledeče: egocentrizem, pogojna zvestoba, vse nižji čut za odgovornost do drugih, omejena tehnična racionalnost, libertarna seksualnost in nagnjenost h komodifikaciji odnosov z ženskami. Seveda je hegemonistična moškost v stvarnosti vedno izzvana, zato izkazuje kulturne podrobnosti ter ustvarja ostale tri kategorije po svoji podobi: podrejeno (npr. homoseksualno), marginalizirano (npr. rasno) in sokrivo, ki ji zaradi pogostosti namenjam stavek več. Sokriva moška identiteta je manifestacija hegemonistične, od katere uživa t. i. ‘patriarhalno dividendo’, a je od njene idealne oblike oddaljena do mere, ki jo posameznik pogodi s širšim skupnostnim življenjem (recimo z ženo, prijatelji, sodelavkami). Je daleč najpogostejša oblika moškosti (Connell 2005:1811). Prilagajanje posameznikove identitete tem družbenim konstruktom ima za mnoge moške negativne posledice: zatiranje in potlačevanje delov njihove polne osebnosti, žrtvovanje odnosov z družino in prijatelji (ki služijo tudi kot psihološka pomoč) ter omejena zmožnost priznavanja ali artikulacije potrebe po pomoči v časih depresije, bolezni, tesnobe, stresa (Prime in Moss-Racusin 2009:4).
Kot je pokazala raziskava o seksizmu, so moški pogosto nevedni glede diskriminatornih praks, saj je zanje spol večinoma nevidna (družbena) kategorija, ali pa (ne)vede legitimizirajo lastna mesta v družbenih hierarhijah (Drury in Kasier 2014:640). Spolne identitete se brez refleksije proizvajajo skozi rutinska delovanja, ki temeljijo na podzavestnih vizijah hegemonistične moškosti. Ozaveščanje o odnosih moči in simbolnih moških normah skozi strategije moških šampionov je tako povsem smiselno (Acker 2006:452) – doda pa lahko tudi premislek o strukturnih neenakostih, ki jih doživljajo ženske (Wahl 2014:143).
Pred koncem je pomembno omeniti, da spolnost nikakor ni binarna in da torej poleg moške in ženske obstoji še več različic. Tu je vtem vredno opomniti na lezbijke, geje, biseksualce, transspolne in preostale (LGBTQ) osebe, katere je hetero- in cis-normativni fokus pričujoče kolumne izvzel (Lind 2009:34). Za bolj holističen vpogled bi morali, med drugim, v zakup vzeti tudi rasne faktorje. Vsi ti ostajajo podobno spregledani tako v lučeh empiričnih podatkov kot politično-razvojnih intervencij (Lind 2009:37-8); zaslužijo si zato lastno kolumno.
V zaključku obnavljam: moški so skozi razvoj študij o spolnosti postopoma prihajali v ospredje. Najprvo le kot krivci za spolne neenakosti, nato kot žrtve spolnih praks in mišljenj, sedaj pa še kot ‘vitezi na belih konjih’. Teoretično moške šampione podpirajo tako argumenti za kot proti, a redki od teh so empirično podkrepljeni. Seveda nobena družbena iniciativa ni idealna, zato je distanca in kritika vedno na mestu – a brez prve tudi privilegija druge ne more biti.
Avtor prispevka je naš kolumnist Nick Vovk, Univerza v Cambridgu.
Literatura
Acker, Joan. 2006. “Inequality Regimes: Gender, Class, and Race in Organizations.” Gender and Society 20(4):441–64.
Chant, Sylvia in Matthew C. Gutmann. 2002. “‘Men-Streaming’ Gender? Questions for Gender and Development Policy in the Twenty-First Century.” Progress in Development Studies 2(4):269–82.
Connell, Raewyn W. 1998. “Masculinities and Globalization.” Men and Masculinities 1(1):3–23.
— 2001. “The Social Organization of Masculinity.” Pp. 5-13 in The Masculinities Reader, edited by S. Whitehead and F. Barrett. Cambridge: Polity Press.
— 2005. “Change Among the Gatekeepers: Men, Masculinities, and Gender Equality in the Global Arena.” Signs: Journal of Women in Culture and Society 30(3):1801–25.
Cornwall, Andrea in Sarah C. White. 2000. “Men, Masculinities and Development: Politics, Policies and Practice.” IDS Bulletin 31(2):1–6.
Correia, Maria C. in Ian Bannon. 2006. “Gender and its Discontents: Moving to Men- Streaming Development.” Str. 245–60 v The Other Half of Gender: Men’s Issues in Development, urednika I. Bannon in M.C. Correia. Washington: The International Bank for Reconstruction and Development / The World Bank.
de Vries, Jennifer Anne. 2015. “Champions of Gender Equality: Female and Male Executives as Leaders of Gender Change.” Equality, Diversity and Inclusion: An International Journal 34(1):21–36.
Drury, Benjamin J. in Cheryl R. Kaiser. 2014. “Allies Against Sexism: The Role of Men in Confronting Sexism.” Journal of Social Issues 70(4):637–52.
Jacobsen, Joyce P. 2006. “Men’s Issues in Development.” Str. 1–28 v The Other Half of Gender: Men’s Issues in Development, urednika I. Bannon in M.C. Correia. Washington: The International Bank for Reconstruction and Development / The World Bank.
Kabeer, Naila. 1994. Reversed Realities: Gender Hierarchies in Development Thought. New York: Verso.
Leek, Cliff. 2017. “At What Cost?: Funding and Political Space to Engage Men in Global Feminist Activism.” PhD dissertation, Graduate School, Stony Brook University.
Lind, Amy. 2009. “Governing Intimacy, Struggling for Sexual Rights: Challenging Heteronormativity in the Global Development Industry.” Development 52(1):34–42.
March, Candida, Ines A. Smythe in Maitrayee Mukhopadhyay. 1999. A Guide to Gender- Analysis Frameworks. Oxford: Oxfam GB.
McIlwaine, Cathy in Kavita Datta. 2003. “From Feminising to Engendering Development.” Gender, Place and Culture 10(4):369–82.
Pearson, Ruth. 2000. “Which Men, Why Now?: Reflections on Men and Development.” IDS Bulletin 31(2):42–8.
Prime, Jeanine in Corinne A. Moss-Racusin. 2009. Engaging Men in Gender Initiatives: What Change Agents Need to Know. New York: Catalyst.
Sawyer, Katina in Anna Marie Valerio. 2018. “Making the Case for Male Champions for Gender Inclusiveness at Work.” Organizational Dynamics 47(1):1–7.
United Nations Development Programme (UNDP). 2016. Human Development Report 2016: Human Development for Everyone. New York: United Nations Development Programme. Dosegljivo na: https://goo.gl/dpoBvg.
van den Brink, Marieke. 2015. “The Politics of Knowledge: The Responses to Feminist Research from Academic Leaders.” Equality, Diversity and Inclusion: An International Journal 34(6):483–95.
Wahl, Anna. 2014. “Male Managers Challenging and Reinforcing the Male Norm in Management.” NORA – Nordic Journal of Feminist and Gender Research 22(2):131–46.