Stereotipi (in predsodki) so del našega vsakdanjega življenja, pa čeprav tega zmeraj ne opazimo ali prepoznamo, saj nam sčasoma postanejo samoumevni. Pri stereotipih gre za posplošene in izkrivljene predstave o ljudeh ali pojavih. Vrsto stereotipov, ki imajo (še vedno) velik vpliv na dojemanje vlog in nalog posameznega spola v družbi, imenujemo spolni stereotipi. Vzorce teh dobivamo že zgodnjem otroštvu, delujejo pa kot sheme, s pomočjo katerih otrok razvršča in ureja informacije, ki se nanašajo na biološki spol oz. ob rojstvu pripisan spol. Na podlagi teh shem otrok prihajajoče informacije razvršča kot skladne ali neskladne z določenim spolom.
Odrasli moramo biti pozorni na potencialno škodljive spolne stereotipe že v času predšolskega obdobja. Otroci namreč že pred prvim letom starosti ponotranjijo spolno določene povezave, ki jih obkrožajo v življenju; že pri desetih mesecih so zmožni ustvariti kategorije, skozi katere lahko npr. slike moških povežejo s »tipično moškimi« predmeti (npr. kladivo, nogometna žoga) in slike žensk s »tipično ženskimi« predmeti (npr. šal, ponev). Če so stereotipi močno vgrajeni v vzgojo in v posameznikovo osebnost, potem v skladu z ob rojstvu pripisanim spolom dekleta oblikujejo t. i. feminino spolno shemo, ki je posredovana s stereotipi o ženski socialni vlogi. Nasprotno pa pod močnim vplivom delovanja stereotipov o moški socialni vlogi oblikujejo fantje t. i. maskulino spolno shemo. Spolna vloga naj bi bila skupek predpisov, kako naj se posameznik enega ali drugega spola obnaša [1]. Sociologinja dr. Maca Jogan [2] zapiše, da je bila v znanih zgodovinskih družbah delitev dela in osebnostnih lastnostih po spolu strogo zamejena, utrjevana in tudi nadzorovana tako, da je bila moškim dodeljena javna sfera in hierarhično višje mesto ter nadrejen položaj, ne le v javni sferi ampak tudi v zasebni. Dodaja, da je bila ženski določena vloga »(u)domače(ne)ga bitja, ki je primarno (»po svoji naravi«) mati in gospodinja ter prenašalka (spolno neenakih) vzgojnih vzorcev.«
Spolne sheme otroci pridobivajo v vrtcih in šolah tudi iz na videz ideološko nevtralnih vsebin in t. i. prikritega kurikuluma.Kurikulum je dokument, ki je podlaga za delo vzgojiteljice ali učiteljice. Poznamo uradni oz. formalni kurikulum (npr. Kurikulum za vrtce 1999), zamolčani (»null«) kurikulum (poenostavljeno rečeno, ko vsebine ne predstavimo v celoti oz. se en del vsebine zamolči) in prikriti kurikulum. Obstaja mnogo definicij prikritega kurikuluma, vendar je večini teh skupno, da se nanaša na nenačrtovana ravnanja, ki niso nikjer zapisana oz. niso zapisana v uradnem kurikulumu, po katerem poteka vzgojno-izobraževalni proces v vrtcih in šolah. Strokovne delavke in delavci lahko npr. izbirajo, načrtujejo ter organizirajo dejavnosti, ki naj bi bili primernejše za določen spol (prikriti kurikulum pa sicer kaže tudi npr. pri dnevni rutini, v arhitekturi institucije oz. prostora, v katerem se izvaja učni proces, v komunikaciji in interakciji med učiteljicami in otroki, raba pohvale in graje ipd.). Skozi prikriti kurikulum subtilno predpostavljamo cilje in sredstva za njihovo doseganje.
Temu se ne more izogniti nobena vzgojno-izobraževalna institucija, saj v njih delujejo strokovne delavke in delavci, ki imajo – hote ali nehote – ponotranjene subjektivne in implicitne teorije o eni ali drugi stvari. Tako s posrednimi sporočili otroci dobijo predstavo o sebi, o drugih in o tem, kaj naj bi bilo »dobro« ali »slabo« za njih. V vrtcu se spolni stereotipi lahko kažejo v organiziranju igre, npr. da vzgojiteljice za fante organizirajo igro z avti, železnico in žogo, za punce pa frizerske ali kozmetične salone. S tem ni nič spornega, dokler ne dajemo občutek, da je ena igralna postaja bolj primerna za en spol, druga igralna postaja pa za nasprotni spol. Podobno je tudi, če se otroci v šoli učijo o poklicihin je skoraj v vseh primerih pilot, avtomehanik, zidar prikazan kot moški, kot medicinska sestra (že na ravni jezika je jasno), kuharica in frizerka pa je skoraj vedno ženska. Poleg spoznavanja različnih poklicev, bo obstajala velika verjetnost, da bo otrok s seboj odnesel še en del zamolčane zgodbe; in sicer, da je za ene vrste poklicev primernejši moški, za druge vrste pa ženska.
Te sheme postanejo problematične, ko postanejo priročno orodje za kasnejšo diskriminacijo in neodobravanja poklicne poti, interesov, hobijev in še marsičesa na ostalih ravneh vzgoje in izobraževanja. Da pojasnim: problematično se mi zdi, če se npr. fant želi vpisati na študij predšolske vzgoje in če pri tem – vsaj v okolju vzgoje in izobraževanja! – ne dobi ustrezne podpore in spodbude, bo lahko to pomembno vplivalo na njegovo odločitev. Podobno se lahko zgodi npr. pri dekletu, ki si želi nadaljevati študij na področju gradbeništva, pa bo pri tem čutila zadržke, ker »to pa punce res ne delajo« in je »to delo bolj težko in fizično naporno, zato naj tam ostanejo fantje.« Poleg vodstva in učiteljic ter učiteljev imajo po mojem mnenju šolske svetovalne delavke in delavci v osnovnih in srednjih šolah tukaj pomembno vlogo; govorimo o poklicni oz. karierni orientaciji, ki naj bi otrokom in mladini pomagala pri izbiri pravega šolskega ali študijskega programa – torej tistega, ki si ga posameznica oz. posameznik želi, ne glede na to, koliko je žensk ali moških na želenem programu. Tako lahko strokovne delavke in delavci skozi razgovor tovrstne dileme ali zadržke ustrezno prepoznajo ter prispevajo k njihovem preseganju ali vsaj rahljanju.
Stroka se v slovenskem prostoru, vsaj na deskriptivni ravni, zaveda problema prikritega kurikuluma in spolnih stereotipov znotraj njega; tako Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji iz leta 2011 [4] navaja, da je potrebno razvijati večjo občutljivost za to problematiko in skrbeti, da jo pedagoško osebje vidi kot relevantno, pa tudi, da dobi podporo za njihovo obravnavanje. Vrtci in šole naj bi tako premislili o vrednotah, ki jih posredujejo kurikulumi in učna gradiva (učbeniki, delovni zvezki), stremeli k odpravi spolnega nadlegovanja in k spodbujanju izbir »netradicionalnih« predmetnih področij oz. omogočanju izbire. Zadnje izmed naštetih prizadevanj je pomembno predvsem zaradi procesov spolne ločitve nekaterih šolskih oz. študijskih programov in posledično področij dela, ki smo jim priča. Področja, kjer prednjačijo ženske so npr. izobraževanje, socialne in osebne storitve ter zdravstvo, področje naravoslovja in tehnike pa veljata za tradicionalno moški. Podatki Statističnega urada Republike Slovenije za študijsko leto 2019/20 [5] kažejo, da je med vsemi vpisanimi študentkami in študenti skupaj kar 57,3% žensk. Če pogledamo nekaj podatkov za tipično »ženske« in »moške« študijske programe – na področju izobraževalne znanosti in izobraževanja učiteljev je med vsemi vpisanimi kar 88% žensk; na področju zdravstva in socialne varnosti pa je med vsemi vpisanimi 77% žensk. Spolno zaznamovana sta tudi programa informacijske in komunikacije tehnologije, kjer je med vpisanimi kar 83% moških, na področju tehnike, proizvodne tehnologije in gradbeništva pa med vsemi vpisanimi 74% moških. Kaj vse vpliva na takšno spolno delitev področij je težko enoznačno odgovoriti, kar pa lahko rečemo je to, da če v vzgojno-izobraževalnih ustanovah nismo spodbudni do izbire nekonvencionalnih šolskih ali študijskih programov določenega spola, lahko to pomembno vpliva na opisano situacijo.
Mnoge evropske države skušajo z različnimi projekti in šolskimi politikami privabiti tudi več deklet k tradicionalnim moškim študijem in obratno. To se mi zdi izredno pozitiven premik, saj tako sistemsko delujemo v smeri postopnega rahljanja spolnih stereotipov in spolne neenakosti, ki so kljub številnim zgodovinskim feminističnim gibanjem in prizadevanjem žensk (tudi moških) še vedno prisotni.
Pomemben poudarek je, da so strokovne delavke in delavci v vrtcih in šolah pomembne nosilke in nosilci sprememb v vzgojno-izobraževalnem procesu. Marsikatero situacijo reproduciranja spolnih stereotipov lahko preprečijo, če se zavedajo, da imajo ponotranjene subjektivne teorije (kot tudi mi vsi). Te so namreč lahko polne nereflektiranih stereotipov o vlogi in nalogi določenega spola v družbi, s tem pa samo še poglabljamo škodljivost spolnih stereotipov in se oddaljujemo od reševanja posledic, ki jih prinašajo. Rada bi poudarila, da se prikriti kurikulum pogosto kaže ravno skozi na videz banalne situacije, ki se lahko zdijo »naravne« ali pa samoumevne. Pomembno je ustrezno izobraževanje in ozaveščanje, še posebej pa kritičen razmislek in konstruktivne diskusije, ne samo na strokovno-poklicnem področju ampak tudi v vsakdanjem življenju. Le tako se bomo lahko uspešno iztrgali iz verig spolnih stereotipov, ki nam omejujejo svobodo in izbiro.
P.S.: Pri kritičnem branju zgornjega besedila lahko opazimo, da tudi sama utrjujem vsaj en vprašljiv in tudi škodljiv stereotip. Pišem namreč samo o dveh spolih (o moškem in ženskem spolu), s tem pa predpostavljam binarni spolni sistem. V družbi na številnih področjih še vedno uporabljamo delitev na en ali drug spol, ne pa tudi na ostale spole – zato v tem primeru naslavljam le moški in ženski spol.
Viri in literatura:
[1] Furlan, Nadja. 2008. Negativni spolni stereotipi in predsodki v slovenski družbeno-religijski sferi. Monitor ISH,let. 10, št. 1, str. 61–76.
[2] Jogan, Maca. 2001. Seksizem v vsakdanjem življenju. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
[3] Fausto-Sterling, Anne. 2014. Biološki/družbeni spol.Ljubljana: Krtina.
[4] Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. 2011. Dostopno na:http://pefprints.pef.uni-lj.si/1195/1/bela_knjiga_2011.pdf.
[5] Statistični urad Republike Slovenije. Vpis študentov v višješolsko in visokošolsko izobraževanje, Slovenija, študijsko leto 2019/2020. Dostopno na: https://www.stat.si/StatWeb/News/Index/8802.
Avtorica prispevka je naša kolumnistka Mojca Suhovršnik (1996, Slovenj Gradec), diplomirana sociologinja ter profesorica pedagogike in andragogike, trenutno pa magistrska študentka sociologije kulture in pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Raziskovalna področja, ki jo posebej zanimajo, so sociologija spola, sociologija religije in pedagoška sociologija.